Tokrat na Grmado in Tošč

Ta vikend sva šla v hribe s kolegom Rokom Blažičem1, ki je bil moj sošolec že v gimnaziji, pa tudi na fakulteti. Mahnila sva jo na Polhograjsko Grmado (898 m) in na Tošč (1021 m). Jutranje vreme sicer ni obetalo nič posebnega, vendar je bil dan vseeno kar lep.

Turo sva začela v Dvoru, vasi s sorazmerno veliko gotsko cerkvijo iz 16. stoletja. Pot, ki se v prvem delu kar lepo vzpenja, v zgornjem delu poteka po precej odprtem grebenu, kjer je potrebna tudi uporaba rok. Vsekakor je to nekoliko presenetljivo za vrh, ki ni niti tisočak, kljub vsemu pa je zanimivo in prijetno.

Z vrha se je proti jugu in vzhodu odpiral pogled na morje oblakov, iz katerega so kakor otočki moleli najvišji hribi: Golaki, Čaven, Nanos, Hrušica, v daljavi Snežnik in nekoliko bliže Krim in Mokerc. Na drugi strani se je v soncu kopal najbliže Tošč, najin drugi cilj ture, v ozadju pa hribi in gore vse tja do Triglava na severozahodu in Kamniških alp nekoliko bolj vzhodno.

Pot sva nadaljevala proti turistični kmetiji Gonte in nato na Tošč. Ta vrh je precej zaraščen, tako da omembe vreden razgled nudi samo proti zahodu, kjer sta Črni Vrh in Pasja Ravan. Vseeno pa sem uspel fotografirati tudi Triglav.

Do Gont sva sestopila po isti poti, nato pa sva po pobočju obšla Grmado in se spustila v vas Belica, ki je le kakšen kilometer oddaljena od Dvora, kjer sva imela avto.

Kot rečeno, je bil dan lep. Zaradi lepega vremena, pa tudi zato, ker sva z Blažičem po dolgem času spet skupaj hribolazila. Tako sva lahko obujala spomine na naša srednješolska potepanja po hribih, na skupaj ušpičene lumparije, pa tudi kakšno malo bolj strokovno temo sva uspela načeti.

Kolega Blažič, upam, da še kdaj!

Pa še nekaj fotografij:

Z Blažičem na Grmadi.

Kucelj, stranski vrh Grmade. Najina pot je potekala večinoma po tem grebenu.

Sveti Lovrenc (824 m).

Pogled proti Snežniku.

Pa še Snežnik (1797 m) malo bolj od blizu.

Blažič in Tošč. Blažič prvi z leve.

Še skupinska na Tošču.

In za konec še naš očak s Tošča.


---------------------
  1. V nadaljevanju ga imenujem kar Blažič. Čeprav se mi zdi imenovanje po priimku rahlo neprimerno za javno objavljeno besedilo, pa je Blažič pač Blažič. In vsi, ki ga poznamo, vemo, za koga gre. []
  • Share/Bookmark

Bodite prvi in komentirajte "Tokrat na Grmado in Tošč"

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !