Na prvaka Kamniških po neoznačeni poti

Pot čez Dolge stene na Grintovec (2558 m) me je že nekaj časa mikala. Zanjo sem zvedel iz vodnika Grintovci: Južni pristopi in se kar hitro ogrel za poskus, saj je pot zaradi svoje neoznačenosti bolj samotna, pa tudi malo bolj divja, kot ona čez Streho. In ker je bila v soboto Metka službeno v Stični,1 sem poklical nekdanjega sošolca Roka, s katermi sva bila pozimi skupaj na Grmadi, sva pa tudi kakšnih dobrih 10 let skupaj gulila šolske klopi, tu in tam pa tudi stolčke v raznih lokalih.

Na pot sva se po stari gorniški navadi odpravila zgodaj: jaz sem šel ob petih iz Logatca, skupaj pa sva iz Ljubljane odrinila okrog 5.45. Čez slabo uro sva bila že na parkirišču malo pod Suhadolnikovo kmetijo v Kokri, nekaj minut za tem pa sva že hodila navkreber proti Kokrskemu sedlu. Prvi del poti je minil v znamenju ogrevanja motorjev in vedno lepšega vremena, drugi pa v dokaj lahkotnem koraku in – na žalost – megli. Za vzpon sva izbrala pot čez Taško, ki je načeloma nekoliko zahtevnejša od stare poti, vendar je plezalni del minil hitro in brez večjih zapletov. Kočo sva slišala že kakšnih 20 minut preden sva prišla do nje,2 videla pa šele, ko sva stala tako rekoč pred vrati.

Kočna zjutraj

Zjutraj se je Kočna kopala v soncu.

Grintovec.

Tudi Grintovec se je pokazal izza oblakov.

Rok.

Rok je bil zjutraj videti še precej svež.

Jaz.

Jaz pa tudi.

Čez Taško.

Zahtevnejši del poti čez Taško.

Kasneje naju je spremljala megla.

Kasneje naju je spremljala megla.

Ob krajšem postanku za malico sva se odločala, kako naprej. Sicer naj bi bila pot čez Dolge stene dokaj logična,3 vendar je kljub temu načeloma neoznačena – pa čeprav je bila tod pred drugo vojno označena pot – in zame še neprehojena, tako da nisem bil čisto gotov, kako in kaj. Načeloma sva imela dve možnosti: po običajni poti čez Streho na vrh in po isti nazaj, ali pa čez Dolge stene gor in po običajni poti dol. Kljub vsemu sva se odločila za drugo možnost.

Začetek poti.

Mala vratca. Pot čez Dolge stene se začne tik pred skalo na levi.

Pot se začne pri prevalu Mala vratca, ki je od Cojzove koče oddaljen kakšnih 15 minut po poti proti Skuti. Tam se pot odcepi levo in gre po lepo prehodnem grebenu proti severu in nato severozahodu, nekaj minut pred vrhom pa se priključi običajni poti čez Streho. Vedel sem, da se izgubila ne bova, imam pa tudi toliko izkušenj, da sem vedel, da si moram v takih razmerah vedno pustiti možnost povratka po isti poti.

Markacija.

Ob poti so še vidne stare oznake.

Gorski močerad.

Gorski močerad - ogrožena vrsta.

Pogled nazaj.

Pogled nazaj na prehojeno pot.

V prvem delu, ko gre pot dejansko nad Dolgimi stenami, ni nobenega težjega mesta. Pot dokaj strogo sledi grebenu, v pomoč in za boljši občutek pa so sem in tja ob poti še vidni ostanki starih markacij. Ko pa se greben obrne proti severozahodu in postavi malo bolj pokonci, pa se nama je malce zalomilo. Kot sem uspel prebrati na internetu, gre tod pot levo čez melišče in nato navzgor po skrotju do poti čez streho, vendar tega prehoda nisva našla,4 zato sva se vrnila nazaj proti grebenu, kjer sva srečala nekega planinca, ki je ravno sestopal. Ta nama je povedal, da se je najbolje držati kar grebena in se umikati težavam na levo stran v smeri vzpona. Tako sem sedaj nekako prepričan da obstajata dve možni poti: pot, ki gre strogo po grebenu,5 in pot, ki preči melišče, ter se nato vzpne na greben,6 ne vem pa, katera je bolj obljudena in kakšna je razlika v zahtevnosti.

Rok med skalami.

Rok med skalami - ata Gradišar bo ponosen na sina!

Po krajšem počiitku sva se skupaj odločila, da bova sestopila nazaj, vrh pa si prihranila za kdaj drugič, saj je bilo megle vedno več, konec koncev pa je tudi škoda, da se ne bi še kdaj vrnil na to pot, ki – o tem sem prepričan – v lepem vremenu ponuja čudovite razglede. Tokrat se je namreč megla razkadila samo nekajkrat za par kratkih trenutkov.

Med sestopom.

Med sestopom.

Do koče sva tako sestopila po isti poti in se čudila, po kakšnih strminah sva hodila. Nekateri deli so se nama namreč med sestopom zdeli precej bolj strmi kot pa med vzponom! Po še enem postanku v koči pa sva za sestop do izhodišča izbrala položnejšo in nezahtevno ’staro’ pot, ki pa se v rahlo vlažnem vremenu ni izkazala za ravno najlažjo. Pot namreč preči precej strm teren, korenine in pesek pa so precej nevarne za zdrs, tako da je tudi ta del poti – sploh po celodnevni hoji, ko se je že poznala utrujenost – zahteval kar nekaj pazljivosti in pozornosti. Vseeno pa sva se tudi tu čez varno prebila in sestopila do avta.

Pred kočo.

Pred kočo.

Rok analizira vreme.

Kakšno bo vreme, Rok?

Vendar ture tu še ni bilo konec. Zaključila sva jo namreč  ob pijači na Blažičevem balkonu v Šiški, kjer sta se nama – na soncu – pridružili tudi najini boljši, vsekakor pa manj utrujeni polovici.

Tura sama po sebi ni postregla s kakšnimi posebej imenitnimi razgledi, pa tudi vrha nisva dosegla. Kljub vsemu pa je bilo ob poti polno zanimivega – videla sva tudi gorskega močerada, ki je ogrožema vrsta – imela pa sva tudi dovolj časa za takšne in drugačne téme. Pogovor s starim prijateljem je vedno zanimiv! In upam, da se bova kmalu spet kam skupaj podala: na to pot ali pa kam drugam.

Grintovec (čez Dolge stene): 19. 9. 2009

Suhadolnik – Cojzova koča na Kokrskem sedlu (čez Taško): 2 h 15 min

Cojzova koča – Grintovec (čez Dolge stene): 2 h 15 min [Do tam, kjer sva obrnila, sva hodila 1 h 30 min, po pripovedovanju planinca, ki sva ga srečala, pa je do vrha od tam še dobre pol ure.]

Grintovec – Cojzova koča (čez streho): 1 h 30 min [ Po podatkih iz vodnika.]

Cojzova koča – Suhadolnik (stara pot): 1 h 45 min


---------------------
  1. Zanjo ta pot ne bi bila. []
  2. Slišati je bilo ogromen in glasen agregat, ki sva ga lahko poslušala tudi večji del poti proti vrhu. []
  3. Kasneje se je – na ključnem delu – izkazalo, da temu ni tako. []
  4. Na melišču je pot še dobro vidna in uhojena, tam je tudi nekaj starih oznak, nato pa se pot naenkrat izgubi možicev pa tudi ni bilo nikjer videti. []
  5. Ta je opisana v na začetku omenjenem vodniku. []
  6. Za to sem zvedel na internetu. []
  • Share/Bookmark

4 komentarjev na "Na prvaka Kamniških po neoznačeni poti"

  1. david!, dne 21.09.2009

    mi smo se mel kulejš! da veš! :D saj megle nismo mel :) ))

  2. toinono, dne 21.09.2009
    toinono

    @ david: Ampak niste bili tako visoko. Midva sva prilezla do okrog 2300 m. Imela pa sva višinomer, ki kaže do 8000 m, tako da bi šla lahko še precej višje.

  3. Metka, dne 21.09.2009

    Ja, to pa res ne bi bilo zame. Morda po “lažji” poti; in z veliko postanki. :)

    Sem pa vesela, da sta se vrnila živa in zdrava. Predvsem pa vama želim, da bi osvojila Grintovec po tej poti – v lepeme vremenu! Da bom lahko potem občudovala razgled (s fotografij:)).

  4. [...] bom o tem morda še pisal v prihodnjih tednih. Ta objava je namenjena Grintovcu. Potem, ko sva lani po poti čez Dolge Stene poskušala z Rokom, pa nama zaradi vremena ni bilo usojeno, sva letos [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !