Rumenordeča jesen na Hleviški planini

Hleviška planina (908m) je hrib nad Idrijo.1 Prejšnji dan sva sicer imela z Metko drugačne načrte, vendar sva si zjutraj premislila. Načrtovana tura po grebeno vzhodno od Storžiča2 bi bila pač malenkost predolga; posebej še, ker sva zjutraj vstala malce prepozno.

Opis ture sem že enkrat prej našel na portalu zaplana.net in ker nama je Idrija blizu sem zjutraj takoj pomislil nanjo. Kot se je izkazalo kasneje, je bil to zadetek v polno.

Turo sva začela v središču Idrije, tik ob avtobusni postaji, nad katero gre asfaltna cesta do Scopolijevega botaničnega vrta in starega rudnika. Vrt je bil zjutraj pomrznjen in si ga zato nisva podrobneje ogledala, zato pa je v neposredni bližini nekaj starih rudniških vlakcev, ki so lepo obnovljeni in vredni ogleda. Ob stavbi starega rudnika je tudi Kamšt, največje leseno vodno kolo v Evropi, ki je črpalo vodo iz rudnika, vendar je zaprto v stavbi in si ga je mogoče ogledati samo ob vnaprejšnjem dogovoru, zato sva videla samo zunanjost. Po njeni velikosti sodeč mora biti kolo res veliko!3

dscf5945.jpg

Stara rudniška mehanizacija.

dscf5950a.jpg

Kamšt.

Od starega rudnika gre  ob rakah, ki so nekoč služile za pogon Kamšta, sprehajalna pot in po njej sva nadaljevala turo. Pot je položna, lepo urejena in jeseni postlana z rumenordečim listjem.4 Po treh kilometrih in pol pa sva prišla do jeza pri Kobili, kjer se voda zbira v rake. Ta del poti je bil eden izmed vrhuncev ture. Rdeče in rumeno listje, svetel gozd, lepo urejena pot, rake in Idrijca – prava paša za oči in balzam za dušo!

dscf5955.jpg

Ob rakah.

dscf5958a.jpg

Razkošje jesenskih barv.

dscf5966.jpg

Odsev.

Od jeza naprej sva se počasi vzpenjala po poti pod Strugom in po okrog pol ure hoje naju je smerokaz usmeril desno strmo po pobočju navzgor. Vendar se je pot kmalu položila in naju pripeljala na zanimiv kraški svet, imenovan Modrasovše. Tu je poleti precej modrasov, vendar pa midva nisva srečala nobenega. Najbrž je zanje že prehladno.

dscf5982n.jpg

Modrasovše.

Nekako na koncu tega dela poti je tudi imeniten razglednik Prižnica, kjer sva si vzela čas za krajši počitek in fotografiranje. S skale se poleg doline Idrijce in okoliških hribov lepo vidi tudi Marijina cerkev na Čekovniku, kjer sta se en teden za nama poročila Rok in Katja, ki sta od včeraj ponosna starša.

dscf5991y.jpg

Prižnica.

dscf6011k.jpg

Med počitkom na Prižnici.

dscf6018.jpg

Marijina cerkev na Čekovniku.

Ta del poti je bil drugi vrhunec ture, saj je poleg prijetne hoje po svetlem kraškem svetu ponujal tudi lepe razglede daleč proti jugu in zahodu. Golaki so bili po vhu že malo pobeljeni.

dscf5993n.jpg

Pobeljeni Golaki v daljavi.

Od tod sva šla najprej še nekaj časa po stezi, nato pa sva na križišču kolovozov zavila ostro desno5 in preko travnikov in pašnikov prišla prav do vrha Čekovnika (762 m), od tam pa po grebenu do glavne asfaltne ceste, ki sva jo samo prečila in nadaljevala po gozdu do Koče na Hleviški planini (818 m).

dscf6020a.jpg

Razgled.

dscf6021j.jpg

Malo pod kočo.

dscf6024.jpg

Koča na Hleviški planini.

Po počitku, okrepčilu in klepeu s prijazno oskrbnico sva se povzpela še na vrh Hleviške planine, z vrha pa po neoznačeni poti v dolino Nikove in nazaj v Idrijo. Najprej sva nadaljevala po označeni poti v smeri proti Vojskemu, ki se z vrha Hleviške planine strmo spusti na manjše sedlo, nato pa sva malo naprej od klopice, na mestu, kjer markirana pot zavije na južno stran grebena, zavila desno na pot, ki se počasi spušča po severnem pobočju. Ta pot je sicer neoznačena, a ji je lahko slediti. Malce previdnosti pa na nekaterih mestih, kjer je teren bolj strm in pot malce ožja, vseeno ni odveč.

dscf6030s.jpg

Metka na vrhu.

dscf6034f.jpg

Pa še jaz.

Pot naju je pripeljala do manjše jase, kjer je bila nekoč ribogojnica, danes pa vikend in prostor za piknik. Tam sva za nadaljevanje poti vprašala kar domačina, za ostale pa naj bo zapisano tule. Najbolje je nadaljevati kar ob ograji okrog jase. Najprej prečkamo makadam, nato pa nadaljujemo proti paviljonu, kjer levo od njega poiščemo nadaljevanje poti. Ta del je orientacijsko najzahtevnejši, vendar ko enkrat najdemo nadaljevanje, je poti spet lahko slediti. Tudi tu se pot kljub strmini pobočja ne spušča prestrmo. Na nekaterih mestih so nama težave povzročala edinole ‘razpotja’, ki pa – predvidevam – vsa pripeljejo na isto mesto. Tudi zadnji del poti, ko je struga že čisto blizu, se je zdel malce nelogičen, saj naju je vodil proti zahodu in nekaj časa celo rahlo navkreber.

Vendar sva kmalu prišla na staro gozdno cesto ob strugi in od tam naprej je bila pot jasna. Stara cesta ni več vzdrževana in na nekaterih mestih jo je voda odnesla že praktično v celoti, tako da je komaj še prostora za stezo, vendar prehod nikjer ni pretirano zahteven. Posebno poglavje pa predstavljajo stari leseni mostovi, ki zahtevajo previden prehod preko nosilnih železnih traverz. Pravi adrenalinski posladek in tretji vrhunec dneva! K sreči pa je bila struga ob najinem obisku suha, tako da bi, če bi se pokazala potreba, lahko šla na drugo stran kar po strugi. In pri predzadnjem mostu sva naredila prav to. Zanimalo me je namreč, kako izgledajo ti mostovi od spodaj, pa sva šla pogledat.

dscf6042.jpg

Most od strani.

dscf6046h.jpg

Most od spodaj.

Zadnji most pa je obnovljen in zato je – na žalost – zadnji del poti tudi bolj obljuden. Človeka nisva sicer srečala nobenega, sva pa videla kar precej ‘ostankov civilizacije’. Vendar se je ta del k sreči hitro končal in pot se je kmalu priključila makadamu, ki pelje na Hleviško planino, po nekaj sto metrih pa asfaltni cesti z Vojskega proti Idriji. Ta del poti pa mi je bil najmanj ljub, saj se hoje po asfaltu in izogibanja vozilom hitro naveličaš.

dscf6048.jpg

Barve jeseni.

V Idriji sva si nameravala ogledati še Antonijev rov in muzej, a je bil zaprt. Sva se pa domov grede še enkrat zapeljala v dolino Idrijce in si po nasvetu oskrbnice iz koče ogledala Divje jezero. To je zanimivo delo narave, saj voda vanj priteka po podzemnem jašku in ob večjem deževju je možno videti, kako voda bruha iz jezera. Zanimiva je tudi visoka pečina nad jezerom in reka Jezernica, ki teče iz jezera v Idrijco in je s 55 metri najkrajša slovenska reka. V podzemnem pritoku sicer živi tudi Človeška ribica, okoli jezera pa še nekaj zanimivih rastlinskih in živalskih vrst.

Tura je bila – kot sem zapisal že na začetku – zadetek v polno. Lepe jesenske barve, toplo sonce in lepi razgledi so nama za nekaj časa napolnili baterije. Celotna tura je trajala 6 ur, vendar sva si vzela veliko časa za uživanje, nastavljanje soncu in fotografiranje. Zdaj pa se, kot obeta pogled skozi okno moje delovne sobe, začenja sezona tur v zimskih razmerah.

Hleviška planina (908 m): 31. 10. 2009

Idrija – Hleviška planina (čez Belo): 4 h [Uradno 3 h, vendar se splača vzeti si več časa.]

Hleviška planina – Idrija (skozi Nikovo): 2 h


---------------------
  1. Na nekaterih smerokazih piše tudi Hleviške planine, vendar, kot sem izvedel od oskrbnice v koči, je to samo posledica lokalnega narečja. []
  2. Sv. Jakob, Javorov vrh, Srednji vrh, Mali Grintovec in Bašeljski vrh. []
  3. Premer kolesa je 13,6 m, obrne pa se 4 do 5-krat v minuti. []
  4. Sicer pa s finim peskom. []
  5. Na skali je narisana puščica, vendar pozornost vseeno ni odveč. []
  • Share/Bookmark

4 komentarjev na "Rumenordeča jesen na Hleviški planini"

  1. davit, dne 3.11.2009

    leon, zelo kulsko :)

  2. SAŠO, dne 3.11.2009

    Lepo je na Hlevišah v vseh letnih časih Jst sem bil januarja v pravi zimski idili, sončnem a mrzlem dnevu. Vzpon opravil iz Idrije preko Kodrovega rovta, spust direkt po grebenu v smeri Zagrebenca, Prižnice (bila zasnežena, napis se ni videl) in mimo rak. Prejšnji vikend bil na Cjanovci, Srednjem vrhu, M.Grintovcu, Bašeljskem vrhu in Kališču (kot sem bral si imel tudi ti v planu). Zadnji vikend pa na Toscu in Ablanci, zadnji visokogorski turi pred zimo.

    Bodi dobro

    S.

  3. Rok, dne 14.11.2009

    Ojla!! Ko sva zadnič govorila o teh slikah, sm pol se danes spomnu, da sm ti še dolžan ime vasi na tej sliki http://img32.imageshack.us/img32/231/dscf6020a.jpg Torej tuki gor se vidijo višje gori Gore(levo) in Dole(desno) spodaj pa tudi Kovačev Rovt.

    p.s. a maš kje shranjeno še kakšno slikco s Tolstega vrha? ;)

  4. toinono, dne 15.11.2009
    toinono

    Rok, hvala za info.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !