Poporočni Matajur

Pretekli vikend sva se mudila na primorskem. Povabljena sva bila namreč na poroko v Log pod Mangartom in že kmalu po prejetem vabilu sva se odločila, da bova šla še na na kakšno turo. V igri je bilo več ciljev vendar pa naju je zgodnji datum odvrnil od višjih gora, tako da sva izbrala Matajur. Ideja pa se je – tudi z najino pomočjo – kaj hitro razširila med svati in tako nas je na koncu na turo odšlo osem.

Mangart iz Loga.

Jalovec iz Loga.

Jutranji pogled skozi okno - Jerebica.

Jutranji pogled skozi okno - Jerebica.

Po jutranji maši v Logu smo se odpeljali v Avsa1, vas nad Kobaridom, tik ob meji z Italijo.  Vzpeli smo se po običajni markirani poti, ki poteka po slovenski strani meje.2 Že takoj prvi del poti skozi redek listnati gozd je precej strm in ker z Metko nisva ravno najhitrejša hodca, sva kmalu ostala sama. Po kakšni uri hoje pa je strmina malo popustila in gozd se je razredčil, tako da je šlo lažje, pa še razgledi  na Julijce so nama vlivali dodatno moč.

Ob poti.

Ob poti.

Kolovoz.

Kolovoz.

Na odcepu poti za Idrsko planino so naju ostali počakali. Vzeli smo si nekaj časa za počitek, nato pa nadaljevali po beneški poti proti vrhu. Del poti je šel celo malo navzdol in po ravnem, vendar pa se je v senčnih legah pojavil tudi sneg, tako da hoja ni bila nič kaj lažja. Zadnji del proti vrhu pa je bil spet bolj strm.

Sneg na poti.

Sneg na poti.

Na vrhu je bilo prijetno toplo in brez vetra, tako da je kar prijalo malo posedeti in uživati v razgledih na Benečijo na zahodu in na Julijce na Vzhodu. Sicer je na vrhu tudi orientacijska plošča, vendar samo v italijanščini, tako da nekaterih imen naših gora nisem prepoznal. Na žalost tudi sam primorsko stran Julijskih alp poznam precej slabo, zato sem večinoma bolj sklepal, kateri vrh je kateri. Vseeno, Krn, Mangart, Kanin, Triglav – te sem že prepoznal.

Kaninsko pogorje.

Kaninsko pogorje.

Krn.

Krn.

Kapelica na Matajurju.

Kapelica na Matajurju.

Skupinska slika.

Skupinska slika.

Ker se je Metka na vsak način hotela izogniti povratku čez zasneženo severno stran, je iskala alternativno rešitev, ki pa jo najin zemljevid z letnico 1990 ne pozna. Vseeno je našla rešitev, ki so jo nevede izbrali tudi najini hitrejši sopotniki. Do Glave, vrha, na katerem pot, po kateri smo se vzpenjali, pride na greben, smo sestopili po poti vzpona, nato pa smo namesto na severno stran zavili proti jugu. Pot se je najprej strmo spustila, nato psmo po kolovozih in poteh malo pod izvirom potoka Tiščice prišli nazaj na pot, po kateri smo se vzpenjali.3 Tej poti, kolovozu smo sledili samo nekaj minut, nato pa smo opazili oznake za staro pot. Ker je bilo videti, kot da je čisto dovolj dobro označena, smo se odločili za sestop po njej. Namesto da bi zavili na severno stran smo tako ostali na kolovozu na južni strani grebena, čez nekaj časa pa na označenem mestu zavili v gozd in se po lepih gozdnih poteh ter čez travnike spustili nazaj v Avsa.4

Stara pot.

Stara pot.

Metka.

Metka.

Tura je bila za dan po poroki, pa čeprav ni bila moja poroka, ravno prav naporna, bilo je dovolj toplo, da smo lahko uživali na soncu, razgledi pa tudi niso bili slabi, čeprav si mislim, da bi lahko bili še lepši. Bil je lep dan.


---------------------
  1. Avsa so množinski samostalnik; podobno kot Vrata. []
  2. Najprej sem načrtoval vzpon po ’stari’ poti in sestop po običajni, toda ker stare poti ne poznam, v karti pa tudi ni vrisana kot markirana pot, sem predlagal vzpon po običajni poti. []
  3. Ta del poti je povsem zadovoljivo markiran. Nekoliko pozorni moramo biti samo pri enem izmed odcepov s kolovoza na pot, ki bi ga tudi mi kaj lahko zgrešili. []
  4. Začetek stare poti iz Avs je na istem mestu kot smo začeli mi. Namesto da bi z asfaltne ceste zavili navzgor na kolovoz, kar nadaljujemo po njej in kmalu bomo na tleh videli markacije, po nekaj metrih pa tudi smerokaz, ki usmerja desno navzgor. Vseeno pa to pot bolj priporočam za sestop, saj je na nekaterih delih takoj nad Avsmi precej strma. []
  • Share/Bookmark

5 komentarjev na "Poporočni Matajur"

  1. Helena, dne 29.04.2010

    Ja, na kakšni poroki pa ste bili, da ste že dan po njej zmogli na Matajur? :) Metka, na Matajurju sem bila v najhujši avgustovski vročini in bi bila takrat vesela, če bi kje naletela na sneg :) Ti pa se mu v velikem loku izogneš :)

  2. Metka, dne 29.04.2010

    Jah, če lahko izbiram med sončnimi travniki, polnimi žafranov … in snegom, po katerem drsi … izberem prvo. :) Ni več čas za sneg. V avgustovski vročini pa si ne želim hoditi po tej poti:)

    Je bila lepa tura, ja, čeprav sem hodila izredno težko (kot že dolgo ne). Po moje bo kriva poroka in vso pecivo, ki sem ga pojedla. :)

  3. toinono, dne 29.04.2010
    toinono

    Jah, Metka, meni tudi bolj pašejo travniki kot zmehčan sneg. Ampak če je sneg, je pač sneg, kaj hočemo. Ampak avgusta bi bilo pa gotovo hudo vroče. Sicer sem pa jaz pojedel več peciva kot ti. :-)

  4. kaja, dne 5.05.2010

    Matajur ekipa!! Izredno lepe fotografije, Leon!

  5. br. Gregor, dne 1.06.2010

    Sam sem se na Matajur skupaj z brati povzpel konec neke zime pred leti, Snega je bilo obilo in vsaj zame, ki nisem imel kondicije, je bilo gaženjehud napor. A ko si na vrhu, se ti zdi, da si vsaj na Triglavu, če ne še kje višje. Čudovit “zamrznjen ” pogled daleč naokoli. Se splača!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !