Prvomajski Slavnik

Za Slavnik (1028 m) sva se z Metko zagrela, ko sva ga dobra dva meseca nazaj opazovala s Kraškega roba.1 Takrat je bilo v zgornjem delu še kar nekaj snega, prvi maj pa se je zdel ravno pravšnji datum za vzpon nanj.

Slavnik s Kraškega roba.

Slavnik s Kraškega roba.

Tudi tokrat na turi nisva bola sama; z nama so šli še Metkina mama in stric, ter njuna prijateljica Dragica iz Hoč.

Za vzpon smo si  izbrali pot iz Markovščine, ki je tudi del SPP in zato temu primerno lepo označena. Prvi del poti vodi čez Matarsko – Poddgrajsko podolje. Najprej smo se po kolovozih celo nekoliko spustili do asfaltne ceste, ki vodi v Skadanščino, nato pa smo se kakšnih dvesto metrov2 po cesti in naprej desno v gozd povzpeli do cerkve sv. Roka v Skadanščini in naprej skozi vas.

Pot smo še nekaj časa nadaljevali po ravnem med polji, nato pa smo se počasi začeli vzpenjati skozi gozd. Poti je pravzaprav veliko, vendar je tudi oznak dovolj, da se ne izgubimo. Tudi strmina je ravno pravšnja. Zadnji del poti poteka po odprtem terenu, ki v lepem vremenu ponuja razglede daleč naokoli; mi smo jih bili zaradi umazanega ozračja deležni malo manj, vseeno pa smo videli Trst, Vremščico, Nanos in še nekaj gričevja v bližnji okolici, ki pa mi je žal bolj malo poznana.

Glede na to, da je bilo na vrhu – kljub burji – kar precedj ljudi, sklepam, da so poti iz Podgorja veliko bolj obiskane. Pot, po kateri smo se povzpeli mi, ni bila pretirano obljudena, pa tudi avtov na izhodišču in v Skadanščini ni bilo ravno veliko. Nekateri so se na vrh povzpeli tudi s kolesi in malo pod vrh celo z avti.

Navzdol smo se podali preko Malih Vrat, ki je res samotna.3 Najprej smo nekaj minut sestopali po položni poti v Podgorje, nato pa zavili levo v gozd do lovske koče, za katero smo poiskali markirano pot. PRavzaprav bi lahko rekel, da je to markirano brezpotje, saj se pot da zgolj slutiti, le sicer dobro vidne, stare markacije pa so nas pomirile, da smo kljub vsemu na pravi poti. Kmalu smo prišli do makadamske ceste, ki pelje na Slavnik in nadaljevali desno po njej. Podobno kot Mojca in Ivan pa smo tudi mi zgrešili odcep proti Malim vratom.

K sreči smo šli po cesti naprej samo kakšno minuto, nato pa obrnili in s pomočjo zemljevida našli pravo pot. Od tu naprej je bilo pot lažje slediti, saj je vec čas dobro markirana in bolj ko smo se bližali Malim Vratom bolj je postajala tudi uhojena. Najprej smo hodili po položni poti skozi listnat gozd, v zadnjem delu nad Malimi Vrati pa je pot prišla na odprt greben, s katerega smo imeli lep pogled na Veliko Plešivico na drugi strani prevala. Tu je pot postala spet malo bolj strma, sonce pa se je taku uprlo v greben, da je postalo skoraj prevroče.

Od Malih Vrat smo se še nekaj časa strmo spuščali, nato pa smo se skozi redek gozd, med pašni in travniki vrnili nazaj v Skadaščino in po poti vzpona v Markovščino. Malo pred vasjo smo si vzeli še pol ure za poležavanje in nastavljanje zadnjim žarkom večernega sonca, preden se je to skrilo za Slavnik.

Tura je bila ravno prav naporna in posebej v drugem delu izjemno samotna. Nekaj težav nam je na povratku povzročala orientacija, vendar če je to cena samote, jo prav rad plačam. Tudi vreme smo imeli dovolj lepo. Na vrhu je pihalo, pa smo se skrili v zavetje, ob povratku pa nas je grelo toplo, skoraj pretoplo sonce. Tudi smer smo izbrali pravo; vzpon preko Malih Vrat bi bil dolg in na nekaterih mestih tudi strm. Vsekakor – še en lep dan je za nami.


---------------------
  1. Tokrat vam namenjam samo besedilo, saj je fotoaparat tokrat ostal pozabljen doma. Na žalost, saj je bilo veliko lepih motivov. []
  2. Tu je edina zanka na vzponu. Glede na opis in markacije bi se dalo sklepati, da se pot odcepi že pri prvem kolovozu desno, vendar je potrebno še kakšnih 100 metrov naprej. Markacija na tleh je slabo vidna; za orientacijo – zaviti je potrebno pri drugem kablu, ki gre nad cesto. []
  3. To pomeni tudi, da je precej zapuščena: preko poti ležijo veje, sledi v zgornjem delu ni nobenih … Dobra stran pa je, da smo lahko uživali v miru, ki ga na bolj obljudenih poteh težje doživiš. []
  • Share/Bookmark

1 komentar "Prvomajski Slavnik"

  1. Metka, dne 6.05.2010

    Ja, res je bilo fino. Ravno prav naporno, senčno, sončno, bogato z dobrotami in dobro družbo. Samo drugič ne smemo fotoaparata pozabit v garaži. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !