Pet na dan

Grebensko pot od Kališča do sv. Jakoba sem nameraval prehoditi že preteklo nedeljo, vendar mi jo je zagodlo vreme. Potem ko sem pogledal, kakšno je vreme v Preddvoru, sem lahko samo obrnil in se odpeljal nazaj domov. Namreč, deževalo je!1 Ker pa je bilo slabo vreme napovedano tudi za ta vikend, sem izkoristil lepo vreme, si ustvaril prost dan in v sredo še enkrat poskusil srečo. In splačalo se je.

Vzpon sem začel na parkirišču takoj nad Mačami, saj je nadaljna vožnja po gozdni cesti prepovedana.2  Najprej sem se nekaj časa vzpenjal po gozdni cesti, nato pa po kakšne pol ure zavil levo na gozdno pot. Pot do planinskega doma na Kališču je speljana zares vzorno, saj kljub precejšnji strmini terena ni nikjer pretirano strma. Če k temu prištejem še to, da je dobro označena in vzdrževana, ter da je ob njej kar nekaj imenitnih klopic, ki kar vabijo k počitku, je pot prav imenitna. Po lepem uvodu se je počitek pri koči prav prilegel. Le koča je bila na žalost zaprta.

Pot je lepo vzdrževana. Razgledišče.

Pot je lepo vzdrževana. Razgledišče.

Smerokaz ob poti.

Smerokaz ob poti.

Planinski dom na Kališču.

Planinski dom na Kališču.

Pot sem nato nadaljeval proti Bašeljskemu vrhu. Ta je bila že malo bolj strma in malo manj uhojena. Pozna se, da večina planincev raje zavije na Storžič. Vseeno pa se v slabi uri hoje nisem preveč namučil. Žal pa me je na Bašeljskem vrhu pričakal veter, ki me je nato spremljal celo pot skoraj do doline.

Pot proti Bašeljskemu vrhu.

Pot proti Bašeljskemu vrhu.

Storžič.

Storžič.

Virnikov Grintovec in Pristovški Storžič, zadaj Obir.

Virnikov Grintovec in Pristovški Storžič, zadaj Obir.

Po kratkem postanku sem v samoti nadaljeval preko Mačenskega sedla na Mali Grintovec. Vzpon s sedla na vrh je bil tudi najbolj strm del poti in edini, na katerem mi je bilo kljub vetru prav prijetno toplo.

Z vrha sem nato nadaljeval nad Dolgo njivo proti Srednjemu vrhu, ki je bil s 1853 m najvišji vrh moje tokratne poti, nato pa naprej preko Cjajnovce in nad Hudičevim Borštom sestopil pod gozdno mejo. Ko sem končno prišel v zavetje gozda, se je tudi veter malo umiril in tako sem si le lahko vzel čas za malico.

Kozji vrh - imeniten samoten razglednik.

Kozji vrh - imeniten samoten razglednik.

Veliki Javornik in Stegovnik, zadaj pa Košuta.

Veliki Javornik in Stegovnik, zadaj pa Košuta.

Suhadolnik in Kokrško sedlo, desno pa Kalška gora.

Suhadolnik in Kokrško sedlo, desno pa Kalška gora.

Po nekoliko daljšem postanku sem nadaljeval še na Javorov vrh in preko sv. Jakoba sestopil v Preddvor ter se po cesti vrnil v Mače do izhodišča.

Hudičev boršt od zgoraj.

Hudičev boršt od zgoraj.

Kočna in Grintovec z Javorovega vrha.

Kočna in Grintovec z Javorovega vrha.

Cerkvica sv. Jakoba.

Cerkvica sv. Jakoba.

Starejši planinci bi se morda hudovali, ker sem ravnal precej “neodgovorno” in se na pot odpravil sam, vendar sem v samoti prav užival. Že na poti do Kališča sem srečal le par ljudi, pa čeprav je to gotovo ena najbolj priljubljenih planinskih poti v tem koncu. Nekaj jih je nato nadaljevalo še do Bašeljskega vrha, nato pa do sv. Jakoba nisem srečal prav nikogar. Dolinskega vrveža in predvsem izpušnih plinov sem se zato v Preddvoru kar težko navadil!3

Edini spremljevalec mi je bil tako veter, ki pa mi je – to priznam – malo zagrenil turo, saj sem se nadejal toplejšega vremena. Želel sem si namreč, da bi lahko na vrhovih dlje časa užival v imenitnem ragledu, ki ga ti ponujajo.

No za nekaj minut sem se včasih med potjo le ustavil in se razgledal. Poleg Storžiča, ki je ves čas bdel nad mano, sem lahko užival v – kljub vetru in nekaterim oblakom – imenitnem razgledu na Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe in Ljubljansko kotlino. Krvavec, Kalški greben, Grintovec in Kočna, pa Kozji vrh in Stegovnik so bili kot na dlani, nekoliko dlje greben Košute, Virnikov Grintovec in Pristovški Storžič, prav zadaj pa se je videl tudi Obir. Veliko imenitnih ciljev, ki še čakajo na obisk.

Morda še beseda o poti. Kot že rečeno, je pot do Kališča izvrstno speljana in vzdrževana, zato si markacisti zanjo zaslužijo vse pohvale. Naprej je pot veliko manj uhojena, od Dolge njive do Srednjega vrha pa na nekaterih mestih prav zaraščena in težko prehodna. Vendar kot ljubitelj samotnih poti in brezpotij nad tem nimam pripomb. Naj le ostane tako in naj se planinec, ki jo želi prehoditi, tudi v tem smislu malo potrudi. Nagrada – vrh z imenitnimi razgledi – je tega vsekakor vredna. Zadnji del poti od Javorovega vrha naprej pa je spet bolj obiskan, zato je tudi pot širša in bolj uhojena. Vseeno pa žal ne morem reči, da tako lepo vzdrževana kot tista na Kališče.

Kljub zoprnemu vetru je bila tura lepa in ravno prav naporna. Obiskal sem pet vrhov in užival v imenitnem dnevu. Ali kot pravi neka reklama: Pet na dan – obarvajmo življenje! Teh pet vrhov je moje življenje lepo obarvalo; vsaj tisti dan in še kakšnega potem. Tudi današnjega, ko pišem te vrstice. Sedaj pa komaj čakam na vikend, ko se nama – tokrat v dvoje – obeta še nekaj imenitnega. (Vesel sem, ko gore med seboj tekmujejo, katera mi/nama bo podarila lepše doživetje!) Pohorje, prihajava. Pripravi kaj lepega za naju.


---------------------
  1. Doma sem samo zamenjal planinsko karto in se odpeljal na Razdrto, potem pa na Nanos. “Tista noč ni bila moj dan,” bi rekel karizmatični slovenski nogometaš. Ampak tura je bila vseeno lepa, samo malo kratka. []
  2. Vseeno sem videl nekaj avtomobilov parkiranih tudi više. Vendar bi pot tako ali tako enkrat moral opraviti – če ne na začetku, pa na koncu. []
  3. Seveda pa sem poskrbel tudi za svojo varnost, saj sem imel s seboj mobilni telefon. []
  • Share/Bookmark

7 komentarjev na "Pet na dan"

  1. fuga, dne 1.06.2010
    fuga

    Ja, je kar fletna tura. Jes grem najraje kontra, ker mi je zoprno s Srednjega vrha dol. Lepa zgodnjepoletna tura, res lepa.

  2. Metka, dne 1.06.2010

    …Jaz sem bolj “skromna” pa imam ponavadi že en vrh na dan kar dovolj … ;) Ampak za Pohorje se pa splača potrudit! :)

  3. toinono, dne 1.06.2010
    toinono

    @ fuga: Tura je res imenitna, vendar pa sem še vedno za to smer, kot sem jo sam opravil. Spust s srednjega vrha je bil sicer res strm, vendar, kako strmo bi bilo šele, če bi šel po tisti poti gor? :-)

    @ Metka: Nekaj se nama vreme kisa. Upajva, da bo za vikend vseeno lepo.

  4. SAŠO, dne 4.06.2010

    Tole je bila pa super tura. Del tvojega kroga skozi Hudičev boršt, na Cjanovco, Srednji vrh, M.Grintovec, Bašeljski vrh in Kališče obiskal lani oktobra za rojstni dan z nekom, ki je imel prav tako na isti dan rojstni dan. Javorov vrh, Potoško goro, ki se nahaja med sv. Jakobom in Javorovim vrhom pa sem obiskal 30. aprila, na Jakobu sem prespal in si zvečer ogledoval kresove širom Gorenjske. Naslednje jutro sem se spustil v dolino, pa z avtom do Stahovice in še na Veliko planino, ki se je ravno takrat kopala v roza poljanah žafrana.

    Glede na to da je pred nami poletje ti želim veliko lepih doživetij v naših hribih.

    Bodi lepo, Sašo

  5. david, dne 10.06.2010

    lovely! :)

  6. Aleš, dne 30.10.2010

    Ja, tole je odlična tura. Sam sem jo nekajkrat prehodil – malo skrajšano varianto prav ta teden.

    Me prav veseli, da je tale Zaplata tako samotna. Do Kališča in na Storžič – to ja, na Jakoba, Potoško n še do Javorovega vrha tudi, samo Zaplata pa ostaja precej odmaknjena. Hvala bogu, kajne?

  7. toinono, dne 30.10.2010
    toinono

    @ Aleš: Tudi meni se zdi prav zanimivo, da od Bašeljskega do Javorovega vrha skorajda ni prometa. In to na takšni lokaciji! Najbrž bližina tako markantnega in predvsem znanega vrha, kot je Storžič, napravi svoje. Hvala Bogu, seveda; tako za nas, ki smo ljubitelji bolj samotnih poti, tudi kaj ostane.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !