Gor in dol po zelenem Pohorju

Pot čez Pohorje sva z Metko načrtovala že vsaj eno leto, vendar nama jo je zdaj to zdaj ono preprečilo. Ta vikend pa je le prišla na vrsto. Bila je naporna, a lepa in zanimiva izkušnja.

Celotne poti seveda ne bom podrobno popisoval, saj je je enostavno preveč, pa še drugje je dovolj dobro opisana. Zapisal bom samo par utrinkov in misli ter pokazal nekaj najlepših fotografij.

Na začetku poti.

Na začetku poti.

Pot sva začela v petek popoldne malo nad Slovenj Gradcem in kar takoj zagrizla strmo v breg. Ta del poti je bil po pričakovanjih najstrmejši na celotni turi. Vseeno pa se nisva preveč vznemirjala, saj je vse skupaj trajalo samo uro in pol, pa sva prispela do Koče pod Kremžarjevim vrhom, kjer sva prespala. Ta koča, predvsem pa oskrbnika si zaslužita vse pohvale in je po mojem mnenju še najboljša od vseh, ki sva jih obiskala v treh dneh. Prijazna oskrbnika sta nama postregla s čajem, sobo pa sva si lahko izbrala kar sama. Če iščete najbolj planinsko planinsko kočo na Pohorju, ki pa je tudi zgledno urejena in obnovljena, obisk vsekakor priporočam!1

Koča pod Kremžarjevim vrhom.

Koča pod Kremžarjevim vrhom.

Uršlja gora, Raduha in Peca.

Uršlja gora, Raduha in Peca.

Medtem ko sva celo pot navzgor hodila pod oblaki, pa se je po večerji za kratek čas le pokazalo sonce in med večernim sprehodom in posedanjem v bližini koče sva lahko občudovala imeniten sončni zahod, večerna svetloba pa nama je omogočila, da sva lahko posnela tudi nekaj imenitnih fotografij kapelice blaženega Antona Martina Slomška in narave v okolici koče.

Kapelica.

Kapelica.

Slomšek.

Slomšek.

Večerni utrinek.

Večerni utrinek. (foto: Metka)

Naslednje jutro sva krenila naprej in že na Kremžarjevem vrhu zašla na sicer markirano, a na zemljevidu neoznačeno pot nekam proti dravski dolini. Ko sva prišla na prvo odprto jaso, sva bila že kar daleč po napačni poti. Morala sva se vračati ina na ta račun sva si podaljšala pot debelo uro. Na srečo sva našla bližnjico, tako da nama povsem nazaj na vrh ni bilo treba. Po nekaj urah hoje sva prišla na prostrana smučišča na Kopah in naprej do Grmovškovega doma. Pot sva nato nadaljevala preko Črnega vrha, ki je  s 1543 metri najvišja točka Pohorja, do Ribniške koče in naprej do Lovrenških jezer, ki so eden najlepših kotičkov Pohorja. V ogromnem morju rušja in okrog jezerc je bilo vse polno imenitnih motivov za fotografiranje. Pot sva prehodila do konca brun, pa čeprav – kot nama je zvečer povedal nek gospod – ta vodi še naprej, do še ene jase z jezerci. Tu sva si tudi na edini klopi daleč naokrog privoščila izdaten počitek, nato pa nadaljevala do Doma na Pesku, kjer sva komaj ujela prenočišče.

Na Veliki Kopi.

Na Veliki Kopi.

Tu dol se je nekoč s tekaškimi smučmi spustila Metka. Strmina je grozljiva!

Tu dol se je nekoč s tekaškimi smučmi spustila Metka. Strmina je grozljiva!

Črni vrh je najvišji vrh Pohorja.

Črni vrh je najvišji vrh Pohorja.

Ostanki športnega letala malo stran s poti.

Ostanki športnega letala malo stran s poti.

Metka na Lovrenških jezerih.

Metka na Lovrenških jezerih.

Jezero.

Jezero.

Rastlina v jezeru.

Rastlina v jezeru.

Morje rušja.

Morje rušja.

Na Pesku sva bila s prenočiiščem precej manj zadovoljna. Predvsem me je zmotilo do, da imajo odprto do sedmih zvečer, zjutraj pa odprejo šele ob osmih. Vmes ni v domu nikogar, tako da sva bila zjutraj prisiljena čakati z odhodom. Vseeno pa sva zavoljo utrujenosti kar dobro spala.

Dom na Pesku.

Dom na Pesku.

Naprej.

Naprej.

V nedeljo sva nato nadaljevala do Koče na Klopnem vrhu in nato naprej proti Ruški koči na Arehu. Sicer sva načrtovala pot do Mariborske koče in naprej v Hoče, vendar sva nad tem načrtom kaj kmalu obupala, saj sva zvečer hotela opraviti še državljansko dolžnost in iti k maši. Sva si pa zato na neki jasi malo pred Bajgotom privoščila izdatno poležavanje, pravi dremež. Svojo pot sva tako zaključila na Arehu, kjer sva pokosila in počakala na prevoz.

Cerkev sv. Areha.

Cerkev sv. Areha.

Ob poti smo se nato ustavili še pri manj znanem, a vseeno imenitnem slapu Skalca, ki je s ceste Hoče – Areh oddaljen le nekaj minut hoje.

Slap Skalca.

Slap Skalca.

Pot čez Pohorje ni nikoli dolgočasna, saj vodi malo po gozdu, malo po jasah, malo po grebnih, malo skozi doline in ne spomnim se, da bi kdaj več kot uro, uro in pol hodila po enakem terenu. Če ne drugega, je prej temačen iglasti gozd postal svetel, listnat. V prvem delu poti, tja do Ribniške koče in Ribniškega vrha, je Pohorje tudi malo višje in po grebenu odprto, zato so tudi razgledi kar lepi. V nasprotju s pričakovanji sva srečala tudi zelo malo ljudi.

Druga stvar pa je razvoj Pohorja. Ker sem bil na Pohorju prvič pred osemnajstimi leti in drugič pred desetimi, poznam pa tudi pripovedi planincev, ki so hodili čez Pohorje še nekaj desetletij prej, opažam, da gre razvoj v smeri komercialnega turizma, predvsem smučarskega. Nekatere poti so tako postale oskrbovalne ceste za smučišča, koče pa v večini svojo ponudbo bolj prilagajajo smučarjem, kot pa planincem, in so postale prave restavracije in hoteli z vrhunsko ponudbo. Vseeno pa se da najti kotičke neokrnjene narave in naužiti njenih lepot, tako da je tovrstna tura še vedno prijetna. Upam, da bo še dolgo tako!

Kot berem, so ponekod velik problem tudi motoristi in gorski kolesarji. Motorista midva nisva srečala nobenega, sva pa srečala nekaj gorskih kolesarjev, ki pa so bili zelo obzirni, tako da nisva imela tovrstnih težav. Z enim smo še celo prijetno poklepetali. Upam, da nisva bila midva tista, ki sva imela srečo in da so divjaki na planinskih poteh bolj izjema kot pravilo.

Na koncu pa še to. Metka se je odlično držala in sobotnih devet ur pohajkovanja gor in dol prenesla brez večjih težav. Mislim, da sva se oba imela izredno lepo in nemara bova čez leta podvig ponovila. Hodila sva tri dni in ni mi žal, da sva se odločila za tako počasno pohajkovanje. Koliko malih biserčkov bi šlo mimo naju, če bi morala neprestano gledati na uro in hiteti naprej? Seveda pa prehojena pot kljub vsemu ne pomeni, da sva videla vse, da lahko napraviva kljukico na zemljevid in odideva na druge konce. Prehojena pot je bolj izhodišče, nekakšna ogledna tura, ki nama je pokazala, kam vse je še vredno iti, kje vse se še skrivajo biseri, čakajoč na naju, da jih odkrijeva. Pohorje, kmalu se spet vrneva!

P.S. (11. 6. 2010): Še opozorilo za tiste, ki se na podobno turo odpravljate čez kak mesec. Ob poteh so ogromna polja borovnic, ki bodo čez kak mesec zrele, zato si velja vzeti še več časa.


---------------------
  1. Za zajtrk priporočam domača ocvrta jajca. Odlična so! []
  • Share/Bookmark

3 komentarjev na "Gor in dol po zelenem Pohorju"

  1. david, dne 10.06.2010

    metkina slikca rožice: FUL LEPO! :) lepe sta pa tut slikce metke u borovcih, k se gre za vojake?!, pa slapa skalce! :)

  2. toinono, dne 10.06.2010
    toinono

    Hvala, mojster!

  3. Metka, dne 11.06.2010

    Ja, Pohorje je res lepo … čeprav nisem vedela, da bom morala hoditi toliko gor in dol. Ko sem že mislila, da sem že na vrhu in bo samo še ravno, sem se spet morala spustiti dol in jovo-na-novo gor. Ampak jamranje pomaga; predvsem pa potrpežljiv in ljubezniv mož. :)

    David, hvala za pohvale. Za vojsko pa sem vsekakor preveč vpadljiva, prelena in premalo sposobna. Tako da bo moj hobi še naprej vrtnarjenje. :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !