Grintovec čez Dolge Stene

Blog je kar nekaj časa sameval, vmes pa se je zgodilo veliko stvari. Pravzaprav je sameval prav zaradi tega! Obnovila sva stanovanje, preselila sva se na svoje, posikala sva si malo bolj resne službe – pa je šlo poletje. Prostega časa ni bilo veliko, kar pa ga je bilo, sem ga seveda v večini preživel v hribih. Vendar bom o tem morda še pisal v prihodnjih tednih. Ta objava je namenjena Grintovcu. Potem, ko sva lani po poti čez Dolge Stene poskušala z Rokom, pa nama zaradi vremena ni bilo usojeno, sva letos poskusila s Simonom.

Pravzaprav so bili najini prvotni načrti nekje drugje, v Julijcih, vendar sva jih morala spremeniti – na avtocesti je bila namreč prometna nesreča in po kakšni uri čakanja sva le ugotovila, da je bolje obrniti in oditi nekam v Kamniške. In ker sem imel to turo v mislih in resnih načrtih že nekaj časa, sva se odločila zanjo. Zaradi omenjenih razlogov je bil štart precej pozen – šele okrog pol devetih sva štartala od Suhadolnika čez Taško. Ta del poti mi ni najbolj pri srcu, sploh v tem letnem času ne. Bilo je mraz in vlažno;1 s soncem smo se srečali šele na Kokrskem sedlu. Vseeno pa se je obetala lepa in vznemirljiva tura. Po nekako dveh urah hoje in drgetanja sva le prišla do koče, kjer sva se pošteno ogrela in okrepčala za nadaljevanje poti.

Pri odcepu za Suhadolnika. Na robu sta vidna Kočna in Grintovec.

Pri odcepu za Suhadolnika. Na robu sta vidna Kočna in Grintovec.

Nato sva nadaljevala po poti proti Skuti do Malih vratc, nato pa po komaj vidni stezici levo navzgor na greben in naprej. Kmalu nad kočo pa se je začelo. Iz Kamniške strani je prišla megla in kmalu sva bila v lanski situaciji. Pri Malih vratcih me je celo prijelo, da bi vse skupaj pustil in obrnil. Pa sva le nadaljevala – v lepšo prihodnost. Nekje na polovici grebena Dolgih sten se je namreč vreme zjasnilo in odprli so se imenitni razgledi na okoliške vrhove. Takrat sem spet dobil veselje in do mesta, kjer sva lani z Rokom obrnila, je kar letelo. Zadnji del pa je terjal malo več previdnosti in pozornosti, kar pa je turo samo malo začinilo. Vseeno tudi ta del ni bil pretežek. Sledi predhodnikov so bile toliko vidne, da z iskanjem prave smeri ni bilo težav, na najbolj ključnih mestih pa je sledem delal družbo še kakšen možic. Pot je sicer kar solidno vidna – rekel bi, da je v primerjavi z lanskim letom bolj uhonjena – vidne pa so tudi še stare oznake, zato razved ni težaven. Načeloma se pot ves čas drži grebena, v zadnjem delu pa se na nekaterih težavnejših mestih  umakne na njegovo levo stran.  V prijetnem poplezavanju – ali hoji po vseh štirih – sva kmalu našla stik s potjo čez Streho, do vrha pa je sledilo le še nekaj minut hoje. Skupaj dobri dve uri z nekaj krajšimi posanki vred.

Tu se je začelo odpirati.

Tu se je začelo odpirati.

Simon na grebenu Dolgih Sten.

Simon na grebenu Dolgih Sten.

S poti. Pogled proti Kalški gori in Kalškemu grebenu.

S poti. Pogled proti Kalški gori in Kalškemu grebenu.

Razgled z vrha je bil naravnost fantastičen. Najvišji vrhovi Kamniško Savinjskih Alp so bili kot na dlani, na vzhodu Dolgi Hrbet, Štruca, Skuta in naprej vse do Ojstrice, na jugu Kalška gora, na zahodu pa Kočna. Vse ostalo je bilo skrito pod morjem oblakov, le v daljavi za Kočno so kot otok iz morja štrleli Julijci s Triglavom na čelu. Nepozabno doživetje!

Novi bivak.

Novi bivak.

Razgled. Planjava in Ojstrica.

Razgled. Planjava in Ojstrica.

Razgled. Štruca in Skuta.

Razgled. Štruca, Skuta in Brana.

Kočna, v ozadju pa Julijci.

Kočna, v ozadju pa Julijci.

Na vrhu je prijalo malo zadremati.

Na vrhu je prijalo malo zadremati.

Skupaj na vrhu.

Skupaj na vrhu.

Po daljšem počitku, malici – kavke na vrhu so zelo zaupljive! – in fotografiranju sva sestopila čez Streho. Ta pot je enostavna in v primerjavi s potjo čez Dolge Stene precej dolgočasna, vzpon po njej bi bil zame psihično precej naporen. V uri in pol sva pričla na Kokrsko sedlo, v nadaljnih dveh pa po stari poti, ki je sicer lahka, a vseeno v mokrem terja nekaj pazljivosti, do Suhadolnika.

Sestop čez Streho.

Sestop čez Streho.

Tam čez sva hodila.

Tam čez sva hodila.

Med vožnjo domov pa še tole!

Med vožnjo domov pa še tole!

Tura je bila zelo po mojem okusu; po neoznačeni, ravno prav zahtevni poti gor in po lahki poti dol, ljudi ni bilo veliko, dolžina ravno pravšnja, razgledi pa fantastični. Na tak dan je pravzaprav težko ne uživati v hribih. Tudi družba starega prijatelja je dobro dela in upam, Simon, da gremo še kam skupaj. Gotovo tura, ki bi jo uvrstil med najboljše tri letos. Upam, da bo še mnogo takih!

Grintovec (2558 m) – 8. 10. 2010

Suhadolnik – Kokrško sedlo: 2 h 15  min

Kokrsko sedlo – Grintovec: 2 h

Grintovec – Korsko sedlo: 1 h 30 min

Kokrsko sedlo – Suhadolnik: 2 h


---------------------
  1. Če bi bil Grintovec plan A, bi gotovo predlagal vzpon iz Kamniške Bistrice. []
  • Share/Bookmark

4 komentarjev na "Grintovec čez Dolge Stene"

  1. Metka, dne 17.10.2010

    Pa bom tokrat prva. :) Leon, zelo lep opis. Sem vesela, da lahko preberem … v živo je treba takšne vtise včasih prav “izvleči” iz tebe. Zato res čestitke in pohvale za takšno pisanje. Le tako naprej. In tudi jaz ti želim, da bi doživel še veliko ravno prav napornih poti, čudovitih razgledov in pravljičnih presenečenj. :)

  2. SAŠO, dne 17.10.2010

    Leon, čestitke za odlično turo. :-) Dal si mi super idejo da tudi jaz enkrat osvojim Grintovec po poti čez Dolge Stene, kjer še nisem hodil. Jaz sem bil čez poletje kar precej aktiven in osvojil kar veliko naših dvatisočakov :-) . Tudi zdaj ko prihaja zimski del planinske sezone pa bo prijetno pohajati po nižjih hribih in Slovenskem podeželju.

    Še obilo prijetnih tur in vzponov ti želim!

  3. toinono, dne 18.10.2010
    toinono

    @Metka: Upam, da boš še kdaj šla zraven, pa ti ne bo treba nič vleči iz mene.

    @ Sašo: Lepo, da imaš čas. Jaz ga letos na žalost nisem imel toliko, kasneje, ko pa je bilo časa malo več, se je skisalo vreme. Vsekakor pa se strinjam, da se da planinariti celo leto, samo cilje je treba izbirati razmeram primerno.

  4. Tabitha Joyce, dne 21.01.2013

    Tale pot je res odlična. Zahtevna res ni ampak moraš vseeno imeti malo kondicije ker je kar dolga. S prijateljem sva šla včeraj na Grintovec po tej poti in sva hodila do Cojzovega doma približno 1h 50min in še 2 urci do vrha ampak sva veliko slikala vmes in bi lahko prišla gor še prej. Najbolj pa paše jota v Cojzovem domu ob sestopu z Grintovca. Je pa pot iz Kokrškega sedla v Kamniško bistrico precej zoprna zaradi terena po katerem hodiš…in te zato precej bolijo noge Ampak…lepa tura in še lepša gora.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !