Vošca

Zahodni del Karavank od Kepe naprej na slovenski strani meje ne premore markiranih poti1, zato je bil dolgo časa precej neobiskan. Temu je najbrž botrovala državna meja, zaradi katere so bili obiski na vrhovih, ki s svojo višino ne dosegajo niti 2000 metrov, vsaj nezaželeni, če ne kar odkrito prepovedani. Vseeno pa je v zadnjem času – pa čeprav poti ostajajo neoznačene – v teh krajih malo drugače. Kljub svoji ponižni višini so vrhovi v tem koncu še kako vredni obiska. Posebej za tiste, ki dajemo prednosti estetiki pred športnim vidikom gorništva. Zaradi svoje lege namreč ponujajo imenitne razglede tako na naše Julijce, kot tudi na italijanske in avstrijske gore.

Naša pot – tokrat sta se poleg naju z Metko na turo odpravila tudi moja tašča in Metkin stric – v ta konec se je začela na Srednjem Vrhu nad Gozd – Martuljkom. Nekaj časa čez pašnike, nekaj časa po gozdu, ves čas pa strmo smo se vzpenjali proti Vošci. Pot je kljub neoznačenosti čisto enostavno sledljiva; ves čas greš po najbolj shojeni poti, pa ne moreš zgrešiti. Le v zgornjem delu, ko prečkamo gozdno cesto in preko pašnika pridemo v gozd, je nekoliko manj očitna. Tam se je načeloma bolje držati malo bolj levo, vendar smo tu tako blizu vrha, da je skorajda vseeno, kje gremo. Ko gozd po nekaj minutah zapustimo, pa vrh tudi vidimo, tako da sploh ni več težav s smerjo.

Ob poti.

Ob poti.

Jesenska idila.

Jesenska idila.

Špik.

Špik.

Na vrhu pa nas je pričakala čista poezija. Julijcem, ki smo jih lahko občudovali že med potjo, so se pridružili še dravska dolina z Beljakom, Dobrač, ki je bil takorekoč na dosegu roke, pa avstrijske planine in gore.

Vrh Vošce z ostanki koče.

Vrh Vošce z ostanki koče.

Skupinska. V ozadju Jalovec.

Skupinska. V ozadju Jalovec.

Veliki Klek.

Hochalmspitze.

Dobrač.

Dobrač.

Tudi pogled proti zahodu ni bil nič manj imeniten. Tam sta kraljevala Viš in Montaž, malo bolj proti severu pa Ojstrnik.

Viš in Montaž.

Viš in Montaž.

Ojstrnik.

Ojstrnik.

V Julijskih Alpah so osrednjo vlogo zavzeli Martuljkova skupina s Špikom, Prisank in Jalovec, imeniten pa je bil tudi oblačni slap, ki se je valil z Vršiča.

Pogled skozi okno.

Pogled skozi okno.

Mojstrovke, Travnik, Šite in Jalovec. V ozadju Mangrt.

Mojstrovke, Travnik, Šite in Jalovec. V ozadju Mangrt.

Prisojnik in 'Vršiški' slap.

Prisojnik in 'Vršiški' slap.

Po daljšem fotografiranju in počitku smo nadaljevali pot proti Blekovi planini kar ob mejnih kamnih. Na nekem mestu v gozdu smo smer sicer malo zgrešili, a to spada zraven – bolj za popestritev kot kaj drugega. S planine naprej proti Trupejevemu poldnevu, kamor smo se še nameravali povzpeti, je pot po mejnem grebenu zelo lahko slediti. Na žalost je na vrh prišel samo Metkin stric Stanko, ostali pa smo malo zaostali in obrnili na pol poti. Kratek dan in utrujenost sta nas priganjala nazaj v dolino. Sestopili smo torej nazaj na Blekovo planino, od tam na gozdno cesto, ki vodi proti Železnici, nato pa ob potoku Jermanu nazaj na Srednji Vrh. Ta pot je bila v nasprotju s pričakovanji tudi precej dolga in predvsem strma. K sreči pa jo popestrijo slikoviti izviri z bližnjih pobočij, ki se zlivajo v potok Jerman.

Blekova planina. Midva z Metko, v ozadju pa dravska dolina z Baškim jezerom.

Blekova planina. Midva z Metko, v ozadju pa dravska dolina z Baškim jezerom.

Razgledi s teh vrhov so v lepem vremenu res izjemni; eni najlepših, kar sem jih imel priliko doživeti. Tudi pot nikakor ni zapletena, česar sem se zaradi množice kolovozov in križišč, ki jih omenjajo opisi na internetu, kar malo bal. Je pač dobro shojena, saj ti kraji očitno niso več tako zelo samotni, kot nekoč. Vsekakor so ti konci vredni obiska; po isti ali kakšni drugi poti, ki jih je v tem koncu več kot dovolj.


---------------------
  1. Na avstrijski strani je malo drugače. []
  • Share/Bookmark

8 komentarjev na "Vošca"

  1. Gorazd, dne 10.11.2010

    Lepo napisano in poslikano. ;-)

    Dva dobronamerna popravka:

    • na fotki ni Veliki Klek, ampak Hochalmspitze
    • pri Špiku si verjetno naložil napačno slikco, saj je malo nižje ista fotka Ojstrnika

    Lp, Gorazd

  2. toinono, dne 10.11.2010
    toinono

    Gorazd. Hvala za popravke – so že vnešeni. Malo se mi je mudilo, pa je bilo, kar je bilo. :-)

  3. šodrovc, dne 11.11.2010

    Lepo, lepo. Luštno je tam gor, v vseh letnih časih, nezahtevno, primerno tudi za zimsko turco; poskusi :-) Pa še od mene en dobronameren popravek – na fotki z naslovom “Prisojnik in ‘Vršiški’ slap” si zabeležil Trentski Pelc in Srebrnjak (Prisank/Prisojnik bi bil na večji fotografiji bolj levo).

  4. šodrovc, dne 11.11.2010

    Aja, na fotki “Mojstrovke, Travnik, Šite in Jalovec. V ozadju Mangrt.” – ni Magrta/Mangarta.

  5. toinono, dne 11.11.2010
    toinono

    @ šodrovc: Kaj pa je potem špička, ki se vidi levo od Jalovca, za Šitami?

  6. šodrovc, dne 11.11.2010

    Tista špička je Veliki Ozebnik, medtem ko Mangrt/Mangart lahko vidiš na svoji fotografiji, ki si jo naslovil “Skupinska. V ozadju Jalovec. “, in se “nahaja” ob Metkinem trebuhu :-)

  7. toinono, dne 11.11.2010
    toinono

    Še ena podrobnost. V knjigi Stanka Klinarja ‘100 slovenskih vrhov’ pri vabilu na Trupejevo poldne, na strani 193 berem: ‘Na Blekovi naklonite tih spomin Ksaverju Mešku, ki je januarja 1919 pribežal tod čez v globokem snegu z Marije na Zilji, kjer je bil župnik, da si je pred podivjanimi (“domovini zvestimi”) bramobvci rešil golo življenje. In to ravno Meško! Ste že slišali za bolj blagega člloveka na svetu?’ Zanimiv kulturni utrinek.

  8. toinono, dne 11.11.2010
    toinono

    @ šodrovc: Hvala za komentar in popravek. Se še vedno učim. Zimski obisk pa zagotovo kmalu pride na vrsto!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !