To in ono iz mojega sveta

Zahodni del Karavank od Kepe naprej na slovenski strani meje ne premore markiranih poti¹, zato je bil dolgo časa precej neobiskan. Temu je najbrž botrovala državna meja, zaradi katere so bili obiski na vrhovih, ki s svojo višino ne dosegajo niti 2000 metrov, vsaj nezaželeni, če ne kar odkrito prepovedani. Vseeno pa je v zadnjem času – pa čeprav poti ostajajo neoznačene – v teh krajih malo drugače. Kljub svoji ponižni višini so vrhovi v tem koncu še kako vredni obiska. Posebej za tiste, ki dajemo prednosti estetiki pred športnim vidikom gorništva. Zaradi svoje lege namreč ponujajo imenitne razglede tako na naše Julijce, kot tudi na italijanske in avstrijske gore.

Beri več »

1. Na avstrijski strani je malo drugače. [↩]

Blog je kar nekaj časa sameval, vmes pa se je zgodilo veliko stvari. Pravzaprav je sameval prav zaradi tega! Obnovila sva stanovanje, preselila sva se na svoje, posikala sva si malo bolj resne službe – pa je šlo poletje. Prostega časa ni bilo veliko, kar pa ga je bilo, sem ga seveda v večini preživel v hribih. Vendar bom o tem morda še pisal v prihodnjih tednih. Ta objava je namenjena Grintovcu. Potem, ko sva lani po poti čez Dolge Stene poskušala z Rokom, pa nama zaradi vremena ni bilo usojeno, sva letos poskusila s Simonom.

Beri več »

Tokrat ideja za turo ni zrasla na mojem zelniku – izjemoma! Bilo je naporno, strmo, ne predolgo, vendar lepo in predvsem zelo razgledno in poučno.

Beri več »

Pot čez Pohorje sva z Metko načrtovala že vsaj eno leto, vendar nama jo je zdaj to zdaj ono preprečilo. Ta vikend pa je le prišla na vrsto. Bila je naporna, a lepa in zanimiva izkušnja.

Beri več »

Grebensko pot od Kališča do sv. Jakoba sem nameraval prehoditi že preteklo nedeljo, vendar mi jo je zagodlo vreme. Potem ko sem pogledal, kakšno je vreme v Preddvoru, sem lahko samo obrnil in se odpeljal nazaj domov. Namreč, deževalo je!¹ Ker pa je bilo slabo vreme napovedano tudi za ta vikend, sem izkoristil lepo vreme, si ustvaril prost dan in v sredo še enkrat poskusil srečo. In splačalo se je.

Beri več »

1. Doma sem samo zamenjal planinsko karto in se odpeljal na Razdrto, potem pa na Nanos. “Tista noč ni bila moj dan,” bi rekel karizmatični slovenski nogometaš. Ampak tura je bila vseeno lepa, samo malo kratka. [↩]

Pretekli vikend sva se mudila na primorskem. Povabljena sva bila namreč na poroko v Log pod Mangartom in že kmalu po prejetem vabilu sva se odločila, da bova šla še na na kakšno turo. V igri je bilo več ciljev vendar pa naju je zgodnji datum odvrnil od višjih gora, tako da sva izbrala Matajur. Ideja pa se je – tudi z najino pomočjo – kaj hitro razširila med svati in tako nas je na koncu na turo odšlo osem.

Beri več »

Nekako toliko časa, kot je minilo od zadnje objave na blogu – malo manj – je minilo od zadnje spodobne planinske ture. In čeprav to ne pomeni, da sem v tem času samo lenaril, se je pri hoji kar malo poznalo, pa čeprav tura ni bila pretirano naporna.

Beri več »

Hleviška planina (908m) je hrib nad Idrijo.¹ Prejšnji dan sva sicer imela z Metko drugačne načrte, vendar sva si zjutraj premislila. Načrtovana tura po grebeno vzhodno od Storžiča² bi bila pač malenkost predolga; posebej še, ker sva zjutraj vstala malce prepozno.

Beri več »

1. Na nekaterih smerokazih piše tudi Hleviške planine, vendar, kot sem izvedel od oskrbnice v koči, je to samo posledica lokalnega narečja. [↩]
2. Sv. Jakob, Javorov vrh, Srednji vrh, Mali Grintovec in Bašeljski vrh. [↩]

Za to soboto sem prijateljem iz zbora, s katerimi smo bili skupaj na Triglavu, predlagal vzpon na Krim, vendar je nanestlo tako, da se je odzval samo Sebastijan. Povabil sem še sestrično Marto, tako da smo šli štirje; poleg zgoraj navedenih še Metka in jaz.

Beri več »

Ta vikend sem bil v hribih sam. Metki se malo ni najbolj dalo, pa je raje ostala doma, zase pa sem si izbral malo zahtevnejšo turo. Po neoznačeni poti preko Šraj peska sem se vzpel na Lučkega Dedca ( 2023 m), nato sestopil na markirano pot, ki gre s Korošice na Presedljaj, in s Presedljaja nazaj na izhodišče.

Beri več »